Že nekaj časa sem razmišljala, da bi napisala nekaj o tem, zakaj se cene spletnih strani med seboj razlikujejo. Recimo o tistem, ko se na dolgo pogovarjaš s stranko, ji svetuješ vse mogoče, razložiš, na kaj vse je treba paziti in podobno. In na koncu se lepo zahvali (no, vsaj večina, eni tudi ne) in ti razloži, da zdaj veliko ve in da bo zdaj sin od sosedovega prijatelja, srednješolec, naredil spletno stran za bistveno manj denarja, kot bi to stalo recimo pri nas. Saj to res ni kaka znanost, aneda. Ker – saj menda razumem, treba je paziti na denar! In res najlepša hvala za vse brezplačne uporabne nasvete, še enkrat.
Pa pravzaprav ni bilo treba, da bi nekaj na to temo napisala sama. Ne, moja kolegica in bivša sošolka, ki je po spletu naključij postala tudi moja stranka, mi je poslala tele besede, ki tako lepo povzamejo bistvo, da jih z njenim dovoljenjem objavljam v celoti.
Torej, takole pravi dr. Mateja Vadnjal, podjetniška svetovalka, strokovnjakinja, ki pomaga podjetnikom:
Nisem strokovnjakinja za računalnike. Sem še iz tiste dobe, ko smo diplome tipkali na pisalni stroj, če smo imeli srečo, da smo si sposodili računalnik od kakšnega strica, pa celo na tiste prve mašine in programe, katerih imena sem pozabila. Ampak še delamo in delujemo, pa tudi tisti, ki so deset in še kakšno leto mlajši od nas, niso ne vem kako »pismeni« na tem področju. To prepoznavam na vsakem koraku, čeprav težko priznam, da nisem v koraku z najnovejšo tehnologijo. Zato se obračam na take, ki tej sledijo in mi lahko pomagajo. To velja tudi za postavitev in posodabljanje spletne strani.
Prvo spletno stran mi je postavil družinski prijatelj, mlad fant, ki je razumel, kaj želim. Cena je bila primerna temu »družinskemu prijateljstvu«, čeprav bi bila takrat pripravljena plačati tudi več. Ampak postavljanje spletnih strani ni bila njegova edina in prva dejavnost. Narejena je bila hitro. Manjkala je vsebina, ki bi jo morala dostaviti jaz. Nisem točno razumela, kaj in koliko… Rezultat je bil potem zadovoljiv, lepa stran je bila. Čez nekaj časa sem začela dobivati neka čudna sporočila. Potem mi je ta fant povedal, da mora nekaj posodobiti itd. Ničesar nisem razumela. Začela sem spremljati razne ponudbe na spletu, brati bloge, dobivati ponudbe. Cene so se gibale od 200 do 2000 EUR. Nisem razumela razlike.
Drugo stran mi je postavil oziroma osvežil isti sodelavec. Z njim sem najlažje sodelovala, zdelo se mi je, da razume moj jezik, drugi pa ne. Ker izdelava spletnih strani še vedno ni bila njegova osnovna dejavnost, se je zgodba ponovila.
Potem pa sem se srečala z Alenko, kolegico z magistrskega študija, s katero se nisva videli že veliko let. Zamenjala je kariero in se začela ukvarjati z izdelavo spletnih strani. Inženirka, bivša bančnica z magisterijem iz podjetništva. In moj letnik!!! Zakaj to poudarjam? Spet zaradi »jezika«. Z Alenko sva za precej višjo ceno v dveh tednih postavili spletno stran z vsebino, slikami, barvami, malo na osnovi moje prejšnje. Dogovorili sva se tudi za vzdrževanje, ker mi je razložila, zakaj je to pomembno in tudi zato, ker sem že imela izkušnjo »brez vzdrževanja«.
Ampak moja spletna stran deluje že skoraj eno leto, pa je »mrtva«. Tukaj Alenka težko pomaga. Sama bi morala vstavljati vsebine, jo urejati, delati… ali pa za to pooblastiti Alenko ali koga drugega – in jo seveda za to plačati!
Ja, plačati! Pri nas smo zgubili kompas. Od tistih, ki prodajamo znanje, se pričakuje, da bodo to razdajali zastonj, saj itak to vemo. Veste kaj? Včeraj sem poklicala serviserja za pomivalni stroj. Razložil mi je, da diagnoza stane. Da bo računal 60 EUR, da samo pride pogledat, kaj je s strojem narobe!!! Bioresonanca. Brez računa. 60 EUR. Avtomehanik… Frizer… Torej, šteje fizično delo, delo na črno. Kaj pa davki? Kaj pa znanje? Razmišljanje? Napredek?
Kdo bo naredil tisti stroj, ki ga bo pogledal serviser, avtomehanik??? Onadva ne! Inženirji ga bodo skonstruirali. Tisti, ki so hodili v šolo.
Je treba dodati še kaj? Mislim, da ne. Kdor želi razumeti, bo razumel.
Mateja, hvala lepa za te besede. Sama ne bi mogla napisati boljše.
